Žrtev usode in drame življenja? Ne, hvala!

mind-overload

Kako pogosto se vam zdi, da ste žrtev krute usode – življenja, ki vas premetava sem ter tja, iz čeri na čer, iz obupa v obup, iz nesreče v nesrečo, iz bolezni v bolezen? Življenja, ki vas morda vsake toliko obdari s kratkimi trenutki miru in sreče, a le toliko, da vas še dodatno pobije z bolečim dejstvom, da so sreča, veselje, mir in zdravje nekaj, česar nimate in bržčas tudi nikoli ne boste imeli?

“Zakaj za vraga, se mora to dogajati ravno meni? ZAKAJ!!!?” je notranji krik, ki ga še predobro poznam. “Kako je Bog lahko tako pokvarjen, da se igra z menoj? Kako je lahko tako sadističen, da uživa v mojem trpljenju in tako sebičen, da mi noče pomagati, čeprav ga rotim, ne samo prosim?” so bila moja vprašanja, ki so sledila obupanemu notranjemu kriku. “Žrtev sem. Žrtev družbe, okolja, sistema, okoliščin, na katere nimam vpliva. Žrtev krute igre usode in nič ni, kar lahko storim, da se rešim.” so bili moji zaključki. “Morda sem pa preveč materialen in premalo duhoven? Morda se moram zateči v spiritualnost, k vnebovzetim mojstrom, gorujem, vedeževalcem, astrologom, numerologom, zdravilcem, mističnim in kozmičnim bitjem… Zagotovo je nekje nekdo, ki me lahko odreši… Kaj pa kristali, zdravilne piramide, magične palice in čudežni amuleti, zakon privlačnosti in pozitivne afirmacije? Nekaj mora biti, nekaj zagotovo obstaja, kar bo odpravilo moje težave…” sem razmišljal (ne)logično.

Ja, prav zares, iskreno povem, bil sem žrtev. Žrtev življenja, Boga, usode, urokov, nezemeljskih bitij, prednikov, astroloških vplivov, družbe, sistema, usode? NE! Bil sem žrtev lastne nevednosti in iz nje porajajoče se drame. Bil sem žrtev peska, ki sem si ga metal v oči, pri čemer pesek ni bil prav čisto nič kriv. Jaz sem bil tisti, ki je zavajal samega sebe.

Obup, žalost, jeza, sovraštvo, nezadovoljstvo, nevoščljivost, krivda, sram, gnus, osamljenosti, nevrednost, nesposobnost, poraz, zaskrbljenost, dvom, nemoč, bolezen … so se dogajali v MENI, jaz pa sem vzroke in krivdo zanje iskal zunaj sebe. MOJA glava je bila tista, ki je ustvarila misli, v MENI so se rojevali občutki in čustva, JAZ sem bil tisti, ki se je z njimi odzival na zunanje okoliščine. Vsa MOJA notranja drama je bila MOJE delo, MOJA stvaritev, JAZ sem bil odgovoren za to, kar sem čutil in doživljal v SEBI, rešitelja pa sem iskal zunaj sebe.

Ja, prav zares, priznam, bluzil sem. Zakaj? Ker je bilo tako lažje. Lažje je bilo odgovornost za moje zavoženo življenje preložiti na druge, lažje je bilo odgovornost za moj napredek iskati nekje tam zunaj. Lažje je bilo biti žrtev, kot vzroke za težave poiskati pri sebi. Lažje je bilo bežati v new age spiritualnost, kot pa biti prizemljen in prevzeti odgovornost zase. Lažje je bilo zato, ker se s preusmerjanjem pozornosti navzven ni bilo treba ukvarjati s samim seboj… z mojimi občutki, mojimi čustvi, mojimi mislimi, mojimi vzorci, mojimi navideznimi koristmi, ki sem jih imel od igranja vloge žrtve, mojo dramo in mojimi vzroki zanjo.

Samega sebe sem bolj ali manj uspešno zavajal dolga leta. Dokler ni prebilo: Nič, prav nič ni zunaj nas, kar bi nosilo odgovornost za naše življenje. Nihče se sadistično ne igra z našo usodo, le mi si ne priznamo, da si mečemo pesek v oči. In prav zares, iskreno, nikogar ni, ki bi nas lahko odrešil, razen nas samih. Res je, podpora od zunaj lahko pomaga.

Dober zdravnik, terapevt, svetovalec, zdravilec, pravi duhovni učitelj ali mojster lahko doprinesejo k našemu napredku, a samo doprinesejo. Glavno bomo morali storiti sami.

Spomnimo se, vse kar je, se dogaja znotraj nas. Misli so moje, čustva so moja, prepričanja so moja, strahovi so moji, bolezen (če je) je v mojem telesu – torej je moja. Jaz sem tisti, ki poraja svojo izkušnjo življenja, jaz sem tisti, ki bo moral narediti spremembo. Jaz sem tisti, ki mora prevzeti odgovornost zase. Jaz sem tisti, ki se odloča, povsem svobodno, ali bo še naprej žrtev ali ne.

In izbral sem. Izbral sem, da moč vzamem nazaj v svoje roke. Soočiti se z vzroki težav – s samim seboj – je bilo veliko težje (in včasih je še) kot bežati v mamljivo zasanjano new age spiritualnost, a vredno. Onkraj osebne drame je namreč tisto, kar drama ni. Točno to, kar iščejo vsa čuječa bitja … Svoboda!