Žrtev usode in drame življenja? Ne, hvala!

mind-overload

Kako pogosto se vam zdi, da ste žrtev krute usode – življenja, ki vas premetava sem ter tja, iz čeri na čer, iz obupa v obup, iz nesreče v nesrečo, iz bolezni v bolezen? Življenja, ki vas morda vsake toliko obdari s kratkimi trenutki miru in sreče, a le toliko, da vas še dodatno pobije z bolečim dejstvom, da so sreča, veselje, mir in zdravje nekaj, česar nimate in bržčas tudi nikoli ne boste imeli?

“Zakaj za vraga, se mora to dogajati ravno meni? ZAKAJ!!!?” je notranji krik, ki ga še predobro poznam. “Kako je Bog lahko tako pokvarjen, da se igra z menoj? Kako je lahko tako sadističen, da uživa v mojem trpljenju in tako sebičen, da mi noče pomagati, čeprav ga rotim, ne samo prosim?” so bila moja vprašanja, ki so sledila obupanemu notranjemu kriku. “Žrtev sem. Žrtev družbe, okolja, sistema, okoliščin, na katere nimam vpliva. Žrtev krute igre usode in nič ni, kar lahko storim, da se rešim.” so bili moji zaključki. “Morda sem pa preveč materialen in premalo duhoven? Morda se moram zateči v spiritualnost, k vnebovzetim mojstrom, gorujem, vedeževalcem, astrologom, numerologom, zdravilcem, mističnim in kozmičnim bitjem… Zagotovo je nekje nekdo, ki me lahko odreši… Kaj pa kristali, zdravilne piramide, magične palice in čudežni amuleti, zakon privlačnosti in pozitivne afirmacije? Nekaj mora biti, nekaj zagotovo obstaja, kar bo odpravilo moje težave…” sem razmišljal (ne)logično.

Ja, prav zares, iskreno povem, bil sem žrtev. Žrtev življenja, Boga, usode, urokov, nezemeljskih bitij, prednikov, astroloških vplivov, družbe, sistema, usode? NE! Bil sem žrtev lastne nevednosti in iz nje porajajoče se drame. Bil sem žrtev peska, ki sem si ga metal v oči, pri čemer pesek ni bil prav čisto nič kriv. Jaz sem bil tisti, ki je zavajal samega sebe.

Obup, žalost, jeza, sovraštvo, nezadovoljstvo, nevoščljivost, krivda, sram, gnus, osamljenosti, nevrednost, nesposobnost, poraz, zaskrbljenost, dvom, nemoč, bolezen … so se dogajali v MENI, jaz pa sem vzroke in krivdo zanje iskal zunaj sebe. MOJA glava je bila tista, ki je ustvarila misli, v MENI so se rojevali občutki in čustva, JAZ sem bil tisti, ki se je z njimi odzival na zunanje okoliščine. Vsa MOJA notranja drama je bila MOJE delo, MOJA stvaritev, JAZ sem bil odgovoren za to, kar sem čutil in doživljal v SEBI, rešitelja pa sem iskal zunaj sebe.

Ja, prav zares, priznam, bluzil sem. Zakaj? Ker je bilo tako lažje. Lažje je bilo odgovornost za moje zavoženo življenje preložiti na druge, lažje je bilo odgovornost za moj napredek iskati nekje tam zunaj. Lažje je bilo biti žrtev, kot vzroke za težave poiskati pri sebi. Lažje je bilo bežati v new age spiritualnost, kot pa biti prizemljen in prevzeti odgovornost zase. Lažje je bilo zato, ker se s preusmerjanjem pozornosti navzven ni bilo treba ukvarjati s samim seboj… z mojimi občutki, mojimi čustvi, mojimi mislimi, mojimi vzorci, mojimi navideznimi koristmi, ki sem jih imel od igranja vloge žrtve, mojo dramo in mojimi vzroki zanjo.

Samega sebe sem bolj ali manj uspešno zavajal dolga leta. Dokler ni prebilo: Nič, prav nič ni zunaj nas, kar bi nosilo odgovornost za naše življenje. Nihče se sadistično ne igra z našo usodo, le mi si ne priznamo, da si mečemo pesek v oči. In prav zares, iskreno, nikogar ni, ki bi nas lahko odrešil, razen nas samih. Res je, podpora od zunaj lahko pomaga.

Dober zdravnik, terapevt, svetovalec, zdravilec, pravi duhovni učitelj ali mojster lahko doprinesejo k našemu napredku, a samo doprinesejo. Glavno bomo morali storiti sami.

Spomnimo se, vse kar je, se dogaja znotraj nas. Misli so moje, čustva so moja, prepričanja so moja, strahovi so moji, bolezen (če je) je v mojem telesu – torej je moja. Jaz sem tisti, ki poraja svojo izkušnjo življenja, jaz sem tisti, ki bo moral narediti spremembo. Jaz sem tisti, ki mora prevzeti odgovornost zase. Jaz sem tisti, ki se odloča, povsem svobodno, ali bo še naprej žrtev ali ne.

In izbral sem. Izbral sem, da moč vzamem nazaj v svoje roke. Soočiti se z vzroki težav – s samim seboj – je bilo veliko težje (in včasih je še) kot bežati v mamljivo zasanjano new age spiritualnost, a vredno. Onkraj osebne drame je namreč tisto, kar drama ni. Točno to, kar iščejo vsa čuječa bitja … Svoboda!

Marijina izkušnja: Pod mojim srcem čutim novo življenje

babyZ vami bi rad delil zgodbo Marije V., bodoče mlade mamice, ki se ji je po mučnih petih letih uresničila srčna želja – z možem bosta postala starša tako želenemu prvemu otročičku.

Marija me je prvič obiskala pred poletjem. Bila je plaha, v očeh je bilo videti breme skrbi, obupavanja in negotovosti. Številni neuspeli poskusi zanositve so jo psihično in fizično povsem izčrpali. A želja imeti otroka je bila močna. Čeprav ni vedela, kaj lahko pričakuje od obiska pri meni, je po tihem upala, da ji bo pomagalo. Tudi sam nisem mogel dati zagotovil. Življenje ne deluje vedno v smeri naših pričakovanj. Čeprav je to težko razumeti, nam včasih z razlogom postreže s povsem drugačnimi okoliščinami, kot bi si jih želeli. Zato o izidu seanse nikdar ne sodim. Vem, da srečanje z vibracijami Absoluta vedno prinese dobrobit za prejemnika. Takšno ali drugačno. Vesel in hvaležen sem, da se je pri Mariji zgodilo to, kar si je najbolj želela. Svojo izkušnjo bo povedala sama. Objavljam jo v celoti, tako kot jo je zapisala, brez lektorskih ali uredniških popravkov:

Spoštovani.
Rada bi zapisala nekaj besed o moji izkušnji.
Z možem sva se trudila dolgih 5 let z zanositvijo. Imela sem operacijo na maternici, nato sem zanosila, vendar na žalost v 10 tednu splavila. Začeli so se dnevi žalovanja, tesnobe in strahu. No, minilo je leto in več, pa še vedno nisem zanosila. Dobila sva napotnico za ambulanto za neplodnost. Nisem vedela kako naprej, pa sem iskala druge možnosti, zdravila sem se z akupunkturo, homeopatijo.
Dva poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo sta bila neuspešna… Nakar mi sodelavka pove za zdravljenje s ponovno povezavo, bila sem zelo skeptična, še posebej ko mi je opisovala občutke, ki jih je doživljala na terapiji… zdelo se mi je zelo čudno in neverjetno. Pa kljub temu sem si rekla, probam še to. In pred začetkom tretjega poskusa oploditve z biomedicinsko pomočjo sva se z g. Janezom dogovorila za prvo terapijo. Bilo je, kot da ni več časa, trepetale so mi oči, imela sem mravljince v nogi in pojavil se je ta občutek neizmernega veselja. Pri drugi terapiji je bilo občutenje še močnejše. Ves čas se mi je pred očmi pojavljala vijolična barva, v glavi sem imela občutek, kot da bi mi nekdo z vakuumom iz glave vlekel moje odvečne skrbi. Ta isti občutek sem imela, ko sva terapijo ponovila na daljavo in sicer na dan pred punkcijo jajčnih celic. Nenadoma me ni bilo več strah, tudi odnosi z možem so se uredili, saj zaradi velike želje po otroku z vsemi preizkušnjami niso bili več tako pristni, kot prej.
No in zadnjo terapijo mi je g. Janez naredil prav tako na daljavo in sicer po transferju zarodka. To je najtežji čas, ko čakaš ali je nosečnost, ali je ni. Vendar ni bilo več dvoma, med samo terapijo sem začutila otroka – fizično v svojem telesu. Ves čas terapije se mi je pojavljala misel: VSE se zgodi z namenom. To je tudi sedaj moje vodilo v življenju in ničesar me ni strah.
Test nosečnosti je bil pozitiven in poskušam uživati v nosečnosti.
Hvala iskreno iz srca g. Janezu Aljančiču, hvaležna sem za to izkušnjo.

Mariji se za zaupanje in pogum, da je bila zgodbo pripravljena podeli z vami, iz srca zahvaljujem.

Kako se je Alessandri čež noč pozdravilo hudo vnetja očesne veznice

Allesandra CarioniZ vami bi rad delil zgodbo o ozdravitvi moje klientke, za katero sem izvedel ob obisku seminarja z dr. Ericom Pearlom v Kölnu v Nemčiji maja leta 2014. Alessandro Carioni, po rodu Italijanko iz okolice Milana, sem srečal šest mesecev pred tem na seminarju ponovne povezave v Londonu, kjer sem sodeloval kot inštruktor učiteljskega tima dr. Erica Pearla. Na seminar je prišla, da bi se naučila zdravljenja s ponovno povezavo. Ob zaključku seminarja je pristopila do mene in me prosila, če bi si vzel še nekaj časa preden odidem, da bi ji naredil Reconnective Healing.

Pogled na njen obraz je bil skoraj zastrašujoč. Iz priprtega in povsem rdečega levega očesa so ji lile solze. Razložila mi je, da ima hudo vnetje in da ne ve več, kaj naj stori. Tudi sam ji nisem mogel zagotoviti, da bo zdravljenje prineslo izboljšanje, a vedel sem, da bo proces v vsakem primeru blagodejno vplival na njeno počutje. Odšla sva v hotelsko sobo in naredila 25 minutno zdravljenje. Nič dramatičnega se ni dogajalo med srečanjem in vse, kar je Alessandra povedala po zaključku, je bilo, da je bila izkušnja prijetna in da se počuti nekoliko bolje. Odšla je in nisva se več videla.

Nisem si mislil, da se bodo najine poti še kdaj križale, zato sem bil nemalo presenečen, ko se je pojavila na seminarju v Kölnu. Prišla je pomagat kot prostovoljka. Takoj, ko sva se zagledala, je pristopila k meni, me objela in dejala: »Janez, živijo in hvala.« Debelo sem jo pogledal. Nadaljevala je: »Se spomniš najinega zdravljenja v Londonu? Rešil si mi oko.« Bil sem seveda vesel in hkrati osupel. Njene izpovedi po več mesecih od dogodka res nisem pričakoval. Skozi glavo mi je šinila misel, le koliko je še takšnih zgodb, za katere niti ne vem. Po seminarjih se stiki s stotinami udeležencev preprosto izgubijo, poleg tega pa ljudje, ko težava izgine, krenejo z življenjem naprej in pogosto pozabijo deliti svojo zgodbo s tistimi, ki so jih obiskali za pomoč. Vesel sem, da lahko z vami delim Alessandrino zgodbo. Tule je prevod njene izpovedi:

Novembra lani (2013) sem se nekega jutra zbudila z nadležnim vnetjem v levem očesu. Oko je bilo rdeče in zelo boleče. Nekaj dni sem si skušala pomagala z vlažilnimi kapljicami in sončnimi očali, a je bilo vnetje slabše iz dneva v dan. Odločila sem se za obisk pri zdravniku, ki je postavil diagnozo zelo »dramatičnega« vnetja očesne veznice (konjunktivitis). V notranjosti očesa se je naredil krvni mešiček, ki bi lahko v primeru predrtja trajno poškodoval moje oko. Zdravnik mi je predpisal dnevne obiske v njegovi ambulanti ter zdravljenje z antibiotiki, kapljicami in mazilom za oči. Ravno v tem času sem se udeležila tudi seminarja ponovne povezave z dr. Ericom Pearlom v Londonu. Odločila sem se, da preizkusim Reconnective Healing z Janezom Aljančičem. Spominjam se, da mi je pred srečanjem z Janezom oko vsak dan močno otekalo, potrebovalo je veliko počitka, zato nisem smela niti brati niti voziti avtomobila. Poleg tega se je bolečina začela pojavljati še na desnem očesu. Kakorkoli že, takoj po zaključku zdravljenja s ponovno povezavo sem občutila olajšanje, tudi oko se je bolj odprlo. Naslednji dan je bilo vse še veliko boljše. Odšla sem nazaj do zdravnika, ki se ni mogel načuditi nenadnemu izboljšanju stanja. Krvni mešiček je namreč povsem izginil, oko pa je bilo videti neprimerno boljše kot v času prvega obiska pred tremi dnevi. Bila sem neizmerno srečna. Od zdravljenja s ponovno povezavo naprej se bolezen ni ponovila nikoli več, moje oko je povsem zdravo in brez kakršnihkoli posledic vnetja. Hvala, Janez.

Reconnective healing morda lahko pomaga tu vam. Naročite se na termin tule.

Verjamem, da je poti do zdravja več in da je uradna medicina samo ena od teh poti

balanceNedolgo tega sem na portalu revije Zarja prebral intervju s priznanim slovenskim travmatologom dr. Urošom Dobnikarjem. Glavna tema je bila odprto pismo direktorju UKC Maribor Gregorju Pivcu, v katerem dr. Dobnikar opozarja na nevzdržne anomalije v slovenskem zdravstvu. A to ni tisto, zaradi česar ga omenjam v tem zapisu. Kar je najbolj pritegnilo mojo pozornost, je bil njegov kritičen pogled do stanja v zdravstvu nasploh.

Dr. Dobnikar je eden redkih med zdravniki, ki si upa javno povedati, da medicina in farmacija nimata vseh odgovorov ter da obstaja nekaj več, česar morda še ne razumemo povsem, pa tega pri iskanju poti do zdravja morda ne gre a priori diskreditirati. Takole pravi:

Naša medicina je tehnološko zelo napredna, zelo dobro znamo človeku zmanjšati trpljenje pri neki bolezni, ampak, kot že povedano, ne znamo zdraviti vzroka. Kirurško izrežemo raka, ne vemo pa, zakaj se je razvil. Če bi to dognali, bi morebiti preprečili, da ponovno vznikne še kje drugje. Z meditacijo človeku lahko uspe ozavestiti, zakaj se mu rakasto obolenje dogaja, in tako morda doseže, da to izgine za vedno. Sodelovanje uradne medicine z novim vedenjem, ki prihaja, je tako nujno.

Celoten intervju si lahko preberete tule.

Izjave dr. Dobnikarja ne želim zlorabiti za namen tega bloga. Kljub temu pa njegovo stališče vliva upanje, da se bodo stvari v prihodnosti vendarle začele spreminjati in da bo uradna medicina bliže k sebi spustila tudi pristope, ki morda (še) nimajo znanstveno povsem dokazanega učinka, pa kljub temu lahko pripomorejo k zdravju. In pri tem mislim na zdravje v najširšem pomenu besede. Ne zgolj na fizično zdravje, pač pa tudi na psihično, mentalno in čustveno. Ne zgolj na blaženje simptomov, pač pa tudi na iskanje in odpravljanje vzrokov. Na podlagi izkušenj namreč povsem verjamem, da bolezen nikoli ni zgolj fizična, niti ne zgolj psihična, mentalna ali čustvena. Najpogosteje je preplet vsega tega. Tisto, kar nas stisne na fizičnem nivoju je pogosto zgolj manifestacija tega, kar se plete nekje globlje, v naši psihi, na mentalnem in čustvenem področju. Podobno kot je slika v ogledalo zgolj odsev tega, kar zre vanj.

Zato se strinjam z dr. Dobnikarjem. Uradna medicina obvlada mehanske posege in blaženje simptomov, a le redko išče in odpravlja vzroke. To ne pomeni, da se mi uradna medicine ne zdi pomembna. Nasprotno, zelo je pomembna, a verjamem tudi, da je le ena od poti do zdravja. Možnosti, s katerimi si lahko pomagamo ob njej, je še več. Ozaveščanje, o katerem govori dr. Dobnikar, je zagotovo ena od njih. Po mojem mnenju na dolgi rok daleč najbolj učinkovita. Globok pogled vase, iskreno soočanje s tem, kar v resnici smo in nosimo s sabo ter preseganje tistih stvari, ki nas ovirajo oziroma nam ne služijo, je recept za trajno spremembo. Iz izkušenj verjamem, da je na tem področju najbolj učinkovita transpersonalna kognitivna psihoterapija, oziroma Psihoterapija TCT®.

A ozaveščanje lahko tudi boli. Stopiti v globok stik s sabo, si priznati, da si ranljiv, najti vzroke pri sebi in jih preseči, je odrešilno a lahko tudi mučno. Za takšen korak je potreben pogum in trdna notranja želja po spremembi. Mnogi nanj še niso pripravljeni, zato za začetek izberejo lažji korak. Adya Shakti Proces in ponovna povezava sta dva izmed njih. Oba pristopa temeljita na ponovnem vzpostavljanju notranjega ravnovesja. Včasih je že to dovolj, da se izboljša počutje, ali celo pozdravi bolezensko stanje. O nekaterih izkušnjah mojih klientov z njima pišem tudi v mojem blogu. Še pogosteje pa nam povrnitev notranjega ravnovesja odpre vrata v nova odkritja o sebi in vzbudi željo po globljem soočanju z vzroki naših težav.

 

Čudežnega zdravila za vse naše tegobe ni. Če bi bilo, se o zdravju in zdravljenju sploh ne bi pogovarjali. In prav v tem zadnjem stavku je problem in ključ do rešitve. Več bi se morali pogovarjati ter do zdravja in zdravljenja pristopiti na drugačen, bolj celosten način. Dopustiti bi morali, da se z uradno medicino združijo tudi modrosti in znanja, ki (še) nimajo znanstveno dokazane osnove. Dopustiti bi morali, da se modrost vzhoda in zahoda, učenja mojstrov, učiteljev in šamanov ter dognanja mejnih znanosti postavijo ob bok dognanjem sodobne znanosti, medicine in farmacije brez diskreditacije. Le tako bomo resnično dali prednost zdravju človeka in človeštva, namesto da energijo izgubljamo s parcialnimi stanovskimi interesi in lovom na čarovnice.