Verjamem, da je poti do zdravja več in da je uradna medicina samo ena od teh poti

balanceNedolgo tega sem na portalu revije Zarja prebral intervju s priznanim slovenskim travmatologom dr. Urošom Dobnikarjem. Glavna tema je bila odprto pismo direktorju UKC Maribor Gregorju Pivcu, v katerem dr. Dobnikar opozarja na nevzdržne anomalije v slovenskem zdravstvu. A to ni tisto, zaradi česar ga omenjam v tem zapisu. Kar je najbolj pritegnilo mojo pozornost, je bil njegov kritičen pogled do stanja v zdravstvu nasploh.

Dr. Dobnikar je eden redkih med zdravniki, ki si upa javno povedati, da medicina in farmacija nimata vseh odgovorov ter da obstaja nekaj več, česar morda še ne razumemo povsem, pa tega pri iskanju poti do zdravja morda ne gre a priori diskreditirati. Takole pravi:

Naša medicina je tehnološko zelo napredna, zelo dobro znamo človeku zmanjšati trpljenje pri neki bolezni, ampak, kot že povedano, ne znamo zdraviti vzroka. Kirurško izrežemo raka, ne vemo pa, zakaj se je razvil. Če bi to dognali, bi morebiti preprečili, da ponovno vznikne še kje drugje. Z meditacijo človeku lahko uspe ozavestiti, zakaj se mu rakasto obolenje dogaja, in tako morda doseže, da to izgine za vedno. Sodelovanje uradne medicine z novim vedenjem, ki prihaja, je tako nujno.

Celoten intervju si lahko preberete tule.

Izjave dr. Dobnikarja ne želim zlorabiti za namen tega bloga. Kljub temu pa njegovo stališče vliva upanje, da se bodo stvari v prihodnosti vendarle začele spreminjati in da bo uradna medicina bliže k sebi spustila tudi pristope, ki morda (še) nimajo znanstveno povsem dokazanega učinka, pa kljub temu lahko pripomorejo k zdravju. In pri tem mislim na zdravje v najširšem pomenu besede. Ne zgolj na fizično zdravje, pač pa tudi na psihično, mentalno in čustveno. Ne zgolj na blaženje simptomov, pač pa tudi na iskanje in odpravljanje vzrokov. Na podlagi izkušenj namreč povsem verjamem, da bolezen nikoli ni zgolj fizična, niti ne zgolj psihična, mentalna ali čustvena. Najpogosteje je preplet vsega tega. Tisto, kar nas stisne na fizičnem nivoju je pogosto zgolj manifestacija tega, kar se plete nekje globlje, v naši psihi, na mentalnem in čustvenem področju. Podobno kot je slika v ogledalo zgolj odsev tega, kar zre vanj.

Zato se strinjam z dr. Dobnikarjem. Uradna medicina obvlada mehanske posege in blaženje simptomov, a le redko išče in odpravlja vzroke. To ne pomeni, da se mi uradna medicine ne zdi pomembna. Nasprotno, zelo je pomembna, a verjamem tudi, da je le ena od poti do zdravja. Možnosti, s katerimi si lahko pomagamo ob njej, je še več. Ozaveščanje, o katerem govori dr. Dobnikar, je zagotovo ena od njih. Po mojem mnenju na dolgi rok daleč najbolj učinkovita. Globok pogled vase, iskreno soočanje s tem, kar v resnici smo in nosimo s sabo ter preseganje tistih stvari, ki nas ovirajo oziroma nam ne služijo, je recept za trajno spremembo. Iz izkušenj verjamem, da je na tem področju najbolj učinkovita transpersonalna kognitivna psihoterapija, oziroma Psihoterapija TCT®.

A ozaveščanje lahko tudi boli. Stopiti v globok stik s sabo, si priznati, da si ranljiv, najti vzroke pri sebi in jih preseči, je odrešilno a lahko tudi mučno. Za takšen korak je potreben pogum in trdna notranja želja po spremembi. Mnogi nanj še niso pripravljeni, zato za začetek izberejo lažji korak. Adya Shakti Proces in ponovna povezava sta dva izmed njih. Oba pristopa temeljita na ponovnem vzpostavljanju notranjega ravnovesja. Včasih je že to dovolj, da se izboljša počutje, ali celo pozdravi bolezensko stanje. O nekaterih izkušnjah mojih klientov z njima pišem tudi v mojem blogu. Še pogosteje pa nam povrnitev notranjega ravnovesja odpre vrata v nova odkritja o sebi in vzbudi željo po globljem soočanju z vzroki naših težav.

 

Čudežnega zdravila za vse naše tegobe ni. Če bi bilo, se o zdravju in zdravljenju sploh ne bi pogovarjali. In prav v tem zadnjem stavku je problem in ključ do rešitve. Več bi se morali pogovarjati ter do zdravja in zdravljenja pristopiti na drugačen, bolj celosten način. Dopustiti bi morali, da se z uradno medicino združijo tudi modrosti in znanja, ki (še) nimajo znanstveno dokazane osnove. Dopustiti bi morali, da se modrost vzhoda in zahoda, učenja mojstrov, učiteljev in šamanov ter dognanja mejnih znanosti postavijo ob bok dognanjem sodobne znanosti, medicine in farmacije brez diskreditacije. Le tako bomo resnično dali prednost zdravju človeka in človeštva, namesto da energijo izgubljamo s parcialnimi stanovskimi interesi in lovom na čarovnice.